Odkrila sem talent ustvarjanja. 

Moje ime je Renata Lazar. Otroštvo sem preživela v okolici Tržiča, potem pa je naneslo, da smo se z otroki preselili v okolico Brežic. Pred 10 leti se mi novo leto ni začelo najbolje. Namreč na prvi dan sem se zbudila z zamegljenim vidom na levem očesu. Sprva se mi ni zdelo pomembno, oko se pač ni zbudilo. Ni bilo izrazito, samo moteče. Saj bo minilo. Ampak ni. Po enem tednu je bil vid še vedno zamegljen. Tudi nežni mravljinčki so se sem ter tja pojavljali. Postalo je že čudno in končno sem odšla k zdravnici. Poslala me je k okulistu in odprla bolniški stalež, katerega v službi niso bili najbolj veseli. Verjetno so mislili, da se mi ne da delati.

Okulist, sicer malo bolj strog, ampak zelo dober diagnostik, je takoj podal sum na multiplo sklerozo in mi dal napotnico za pregled pri nevrologu. Začele so se nevrološke preiskave. Najprej so mislili, da me je zadela rahla kap. Magnetna resonanca je že pokazala spremembe na možganih in punkcija likvorja je potrdila okulistov sum. Potrdili so mi diagnozo … multipla skleroza!

Po potrjeni diagnozi se je začel drug boj. Kakšno bo zdaj življenje? Kako zdaj, ko bi morala še toliko narediti, jaz pa ne bom zmogla? Krediti za hišo so bili veliki. V službi do mene niso bili milostni, kar takoj so mi povedali, da zame nimajo primernega mesta. Otroka sta bila najstnika v srednji šoli. Potrebovala sta me, jaz pa sem se borila sama s sabo. Tudi zanju je bil to velik šok. Moj partner – zdaj že mož, mi je stal ob strani, pa vendar je bil to šok tudi zanj. Vsi smo se spraševali, kaj nas čaka? Bolezen pa je takrat hitro napredovala in prisoten stres ni prav nič pomagal. Moje telo pa tudi ni sprejelo nobene od treh terapij za upočasnitev napredovanja. In kmalu je recidivno remitentna multipla skleroza napredovala v sekundarno progresivno multiplo sklerozo.

Na predlog nevrologinje sem se takoj včlanila v Združenje multiple skleroze Slovenije. Imela sem srečo, da je bil kmalu organiziran vikend joge v Ankaranu. Odločila sem se, da grem. Treba bo začeti bolj skrbeti zase. Ni mi bilo žal. Poleg vsega kar smo imeli, jogo, predavanja … sem spoznala prve MS prijatelje. Bilo je zelo lepo. Kljub temu, da so nekateri uporabljali palice, hodulje in skuterje, so bili tako zelo pozitivni. Vsak je imel svojo zgodbo in vsi so našli pot, kako živeti čim bolj kvalitetno.

Multipla skleroza mi je res temeljito spremenila življenje. Pa niti slučajno ne vse negativno. No ja, ker me pestijo bolečine, utrujenost, slabša gibljivost, sem morala marsikaj prilagoditi. Še vedno hodim s pomočjo palic ali hodulje, in če ne gre, si pomagam s skuterjem. In če me že noge ne ubogajo najbolj, imam pa srečo, da so roke dobre. In zdaj bi vam rada zaupala najlepše, kar sem odkrila šele po diagnozi. Odkrila sem talent ustvarjanja. Na rehabilitaciji v Topolšici sem spoznala našo Estero in med pogovori, mi je pokazala, kaj ona ustvarja. Med drugim je bilo tudi polsteno milo. Jaz sem se kar stopila, tako lepo je bilo. Polst (filc) sem poznala, ampak polstenega mila pa še nisem videla. Seveda sem se takoj, ko sem prišla domov, lotila raziskovanja po spletu in se začela učiti polstenja. Najprej z mokro tehniko (milo + voda) in naredila prvo posodico in kasneje začela delati copate. To je kmalu postalo preveč naporno, ampak s tem se moje ustvarjanje ni zaključilo. Začela sem ustvarjati s suho tehniko- z iglami. S to tehniko delam razne figurice od angelčkov, deklic in dam, venčke, živalce itd … Ker znanje rada delim naprej, sem polstiti naučila tudi otroke (no njih to ne zanima) in tudi moža, ki zdaj najbolj obvlada mokro tehniko in s tem se tudi lepo dopolnjujeva. Odkar imam asistentko, pa je tudi ona moja učenka.  Polstenje je postalo moja zasvojenost in s pomočjo moža nastane res veliko izdelkov, zato jih tudi prodajava. V lanskem letu sva imela tudi razstavo in predstavila oblačilno dediščino v polstenih figurah v Knjižnici Brežice z naslovom Oblačilna dediščina v polstenih figurah. Sva prva in edina v Sloveniji, ki sva izdelala figure v oblekah naših prednikov iz volne s tehniko polstenja. Zdi se nama, da premalo poznamo in spoštujemo svojo dediščino. Obleke naših prednikov pa nosijo veliko zgodb, tako lepih kot tudi manj lepih. Želiva si, da bi figure prepotovale Slovenijo, da jo spozna čim več ljudi. Ko pa bodo doma, pa bo možen ogled tudi pri nama.