Včeraj je na Planinski zvezi Slovenije potekala novinarska konferenca InPlaninci uspešno zaključili Carino 2026

Na konferenci so sodelovali tudi nekateri  udeleženci Camina, ki so navzoče nagovorili o pripravah, poteku, občutkih in počutju na Caminu.

Tako so na včerajšnji  novinarski konferenci  predstavili eno največjih in najbolj vključujočih odprav Odbora inPlaninec — odpravo Camino 2026, nakatero so se podali 8. maja in se vrnili 22. maja 2026.. Pohodniki so dejansko hodili 12 dni ter prehodili 319 km in sicer od Porta do Santiago de Compostela in od vse do  Finisterre.

“Camino 2026 ni bil le športni ali pohodniški izziv. Bil je zgodba o sodelovanju, zaupanju,vključevanju in premikanju meja mogočega. Skupino je sestavljalo osem slepih in slabovidnih, ena gibalno ovirana, trije dolgotrajno bolni, trije nevrorazlični pohodniki ter 13 spremljevalcev ,prostovoljcev in vodnikov, ki so skupaj dokazali, da lahko tudi zahtevne poti postanejo dostopne širšemu krogu ljudi. Najstarejši pohodnik, z izkušnjami s Himalaje, je štel 84 let,” je ob zaključku poti dejal vodja odbora Jurček Nowakk.

Priprave so bile dolge in obsežne. Zavedali so se, da je organizacija prenočišč in obrokov za tako skupino zahtevna, saj večina prenočišč ne sprejema rezervacij — posteljo dobi tisti, ki prvi pride pred vrata “alberga”. Kljub temu so le dvakrat prenočili tako, da se je skupina delila, podpora iz kombijev je bila vedno blizu.

Na tem Caminu sem sodelovala tudi jaz.  Želja opraviti malo bolj zahtevni Camino je v meni prisotna že nekaj časa. Pred Caminom sem pridno hodila, vendar  razmišljala da to ni le en dan pohoda, pač pa dan na dan, deset dni, v soncu ali dežju. Vedela sem, da sem trenutno v dobri zdravstveni koži in si rekla da poskusim še to prečudovito izkušnjo. Pa mi je kar šlo, le en dan sem mislila da ne bom končala etape, ki je bila dolga celih 40 km. Z muko in lastnim  prepričevanjem da bom zmogla, mi  je res  uspelo. Pa je prišel nov  dan, ko ni bilo nobenih težav. Še največje težave so mi predstavljale težke potovalke, ki so sicer potovale v kombiju, zvečer pa jih je bilo potrebno prinesti v Alberg, da si si pripravil ležišče in stvari za naslednji dan. Zelo sem bila vesela pomoči drugih pohodnikov, ki so bili vedno na voljo pomagati.

Danes je že teden dni kar sem doma in kar težko dojamem, da mi je uspela takšna avantura, brez večjih težav, le z enim žuljem in tisočimi slikami lepot prehojene  Portugalske in Španije. Precej ur  pogovorov med potjo z ostalimi pohodniki so mi znova in znova dajale moči za naslednji dan. Uspelo mi je.

Najvažnejše pa je, da sem si dokazala, da si upam in še zmorem saj  v mislih se mi vrti že nova pot, nova ideja.

Zapisala: A. Zvonka Zupančič