Jutro v ljubljanski kotlini je bilo zavito v megleno odejo. Izza nje je poskušalo prodreti sonce, a svetloba je le rahlo pronicala skozi sivino, kot da bi se dan šele odločal, ali bo razprl svoje krilo. Ceste so bile mirne — nedelja zjutraj, ko se svet še prebuja.

Danes sem bila sama med GOGO pohodniki, med tistimi z MS, med ljudmi, ki jih povezuje narava in dobra volja. Kot prva sem vstopila na avtobus v Moravčah, zato se mi je pot zdela nekoliko dolga, raztegnjena v mehke jutranje minute. Pri Tržiču se nam je pridružila še zadnja skupina, nato pa smo se usmerili proti prelazu Ljubelj in naprej v Avstrijo.

Po nekaj kilometrih in ostrih ovinkih smo prispeli v Podljubelj, na izhodišče našega pohoda. Pred nami je bila Soteska Čepa, najgloblja soteska avstrijskih Karavank — skrbno skrita med skalami, potoki in bujnim zelenjem. Ime Tscheppaschlucht zveni kot skrivnost, ki jo narava razkriva le tistim, ki so pripravljeni stopiti vanjo.

Pot se je sprva vila nežno, prijazno. Pod krošnjami dreves smo stopali po urejeni gozdni stezi, ki se je počasi prelivala v bolj razgiban teren. Po dvajsetih minutah hoje se je pot začela dvigovati — stopnice, speljane strmo navzgor po pobočju, so zahtevale počasnejši korak, več zbranosti in nekaj moči. Spolzke korenine, mokre stopnice, ozki prehodi med skalami. Včasih skoraj navpično. Včasih tako blizu prepada, da ti srce za trenutek obstane.

Ob nas je ves čas šumela kristalno čista voda potoka Borovnica, ki se med skalami združuje z živahno Žabnico. Skupaj sta izdolbli to mogočno sotesko, ki se odpira v tolmunčke, slapove in kamnite prehode. Med najlepšimi točkami je slap Sopotniški šum, mogočen in svetel, ki se spušča čez skale kot srebrn prt. Tam stoji tudi znameniti Hudičev most — najprej starejši, kovinski, del cestne povezave, nato pa še novejši viseči most, ki se nežno ziblje nad globino.

Vsakič znova mi vzame sapo. Vsakič znova se korak ustavi. Pogled navzdol je globok, mogočen. A ob meni so ljudje — pogumnejši, mirnejši — ki me spodbudijo, da stopim naprej. Da zberem pogum. Da se premaknem čez most, ki ni le prehod, ampak majhna osebna zmaga.

Pred nami se dvigajo krožne spiralne stopnice, ki vodijo do galerije pod glavno cesto. Kot bi se narava in človek za trenutek dogovorila, da bosta skupaj ustvarila nekaj posebnega. Pot je razvejana, a povsod skrbno zavarovana, speljana med zelenjem, senco in hladom. Voda bobni, slapovi padajo, mostovi povezujejo bregove, lestve vodijo navzgor. Vsega skupaj je približno osem kilometrov poti in tri ure hoje, a čas tam teče drugače — počasneje, mehkeje, bolj polno.

Ko smo prečili oba Hudičeva mostova, ko smo se povzpeli po spiralnih stopnicah, ko smo se zazrli v slapove, ki padajo v globino, smo se usmerili proti Bodentalu. Tam se pot odpre, razširi, zadiha. Gozd se umakne travnikom, voda se umiri, korak postane lažji. Kot bi nas narava po vseh preizkušnjah nežno pospremila proti koncu.

Soteska Čepa ni le pot. Je preizkušnja. Je objem narave. Je zgodba o tem, kako človek stopi čez svoje meje — počasi, previdno, a z vsakim korakom bolj pogumno. Je trenutek, ko strah postane zaveznik, ko globina ne straši več, ampak uči. Je dan, ki ostane v človeku.

Hvala In Planincu za čudovit izlet, za varno vodenje, za družbo, ki povezuje — in za pot, ki nas je spet malo premaknila naprej.

Zapisala: Nataša Simončič

Fotografije: Nataša Simončič