Dne 14.05.2022 je bil izveden inkluzijski pohod na Goro Oljko. To je hrib v bližini Polzele z značilno cerkev z dvema cerkvenima stolpoma. Začetek poti je bil v vasi Dobrič. Tu se nas je nabrala množica pohodnikov, prostovoljcev in kar ne moreš verjeti, kako nas je vodja Jurček iz komisije Inplaninec hitro postrojil v vrsto, dodelil prostovoljce k posameznemu vozičku, skuterju in že se je kolona začela premikati. Pred nami je bila cc. 3 km dolga delno asfaltna, delno makadamska cesta proti cilju. Eni smo hodili, eni so se peljali s skuterjem ali z  vozičkom ob pomoči prostovoljcev.

Pot je bila za marsikoga kar dolga, zato je bilo na razpolago spremljevalno vozilo. Na vrh smo  prispeli vsi, vsak na svoj način v svojem tempu. Pogled na zbrano množico pohodnikov, ki so bili povsod, po klopeh, v vozičkih na hribčku pred cerkvijo in planinskim domom, je bil fantastičen.  Sledili so pozdravi predsednika planinskega društva, župana občine  Polzela, oskrbnika planinskega doma ter našega Stojana Rozmana. Iz teh nagovorov smo izvedeli da se nas je na Goro Oljko povzpelo 254 pohodnikov.

Obolelih z MS  se nas je tokrat udeležilo 24 pohodnikov iz petih podružnic. Večinoma sem naše pohodnike poznala. Nekaj  pa je bilo tudi takšnih s katerim sem se srečala prvič. Pohodi so torej pozitivni iz več vidikov, rekreacija, uživanje na svežem zraku,  pa tudi spoznavanje članov združenja. Ob dobri malici je stekel tudi pogovor, zakaj sem se podal/a na pohod, kako se mi zdi na pohodu, ali se bom še udeležil pohodov, kaj mi pohod pomeni in podobno. Zapisala sem najzanimivejše.

Zapisala: Zvonka A. Zupančič

Gora Oljka – Galerija

Utrinki iz pohoda …

Meni je vse dobro, še zlasti organizacija je super. Pa tudi to je super, da če ne zmorem več, mi pomaga kombi do cilja. Rada  grem na pohode.

Pohodnica Marjana

Ničkolikokrat me je pot peljala po savinjski dolini ob vznožju Gore Oljke. Pogled se mi je vedno ustavil na cerkvi, katere zvonika osamljeno pogledujeta v nebo… Nikoli nisem našla pravega trenutka, da si cerkev Sv. Križa ogledam pobliže. Vse do danes. In to ne s komerkoli, ampak v družbi prijetnih ljudi, ki jih do nedavnega sploh nisem poznala. Le-ti so bili zame popolni tujci in niti pomislila nisem, da se bom veselila ponovnega srečanja z njimi. Mnogokrat živimo v zmoti, v prepričanju nečesa drugega od tistega, kar bi bilo zame, zate, za nas vse, lahko boljše, lepše, navsezadnje bogatejše…. 

Današnji pohod na Goro Oljko je zame povsem drugačen, kot tisti prvi na Plački stolp. Sproščen, lahkoten, poln energije in neverjetno, prav veselila sem se tega novega izziva. Kar naenkrat v meni ni nobenega pomisleka več, da ne zmorem. Če lahko zmorejo drugi, potem lahko tudi jaz. Prijetna družba, klepet, nove zgodbe in že smo na cilju. Pot ni bila ravno lahko, kar nekaj vzponov smo morali premagati, ampak splačalo se je. Utrujeni pa vendarle zadovoljni. Ponovno smo dokazali, da zmoremo, sami ali s pomočjo drugih. Prijetno druženje na Gori Oljki se počasi nagiba k odhodu nazaj v dolino. Še nekaj zaključnih govorov  naših organizatorjev in Gora Oljka bo le še eden izmed lepih spominov na prijetno druženje. Cesta pred nami se naglo spušča, nekje v ozadju se sliši veselo petje pohodnikov. A tudi ta se kmalu izgubi v daljavi. Zamišljena in polna novih vtisov občudujem pokrajino okoli sebe. Nepokošeni travniki, čudovit zeleni gozd, rahlo ptičje petje…..vse to in še več. Novi prijatelji, znanci, meni enaki. 

Bodimo pozitivni in življenje bo lepše in boljše.  

Pohodnica Nataša

Gora Oljka – tako blizu in zame hkrati tako daleč. Od doma jo gledam vsak dan, vendar do nje žal ne morem. Peš. Vozim ne že sedem let in od takrat dalje se je moje življenje obrnilo na glavo. Multiplo imam že 30 let, no, 25. maja bom praznovala okroglo obletnico, še vedno sem zaposlena za polni delovni čas, vendar dnevno vezana na taksi in na javni prevoz. Pa na svoje noge. Kljub hudemu poslabšanju v času korone se zopet postavljam na noge in pridno nabiram kondicijo po okoliških hribih, kjer grem od doma peš in se domov prav tako vračam peš. Ampak če sem čisto odkrita, zame to postaja rahlo dolgočasno, saj sem človek, ki zelo rada spoznavam svet, v preteklosti pa sem bila tudi aktivna planinka in osvajanje slovenskih, malo nižjih, vršacev, zadnja leta močno pogrešam. Sama zelo nerada nadlegujem druge ljudi v njihovem prostem času, saj sem mnenja, da ga potrebujejo prav tako kot jaz. Torej potem raje ostanem doma. V preteklih letih sem namreč že ugotovila, da lažje pridem na drugi konec sveta kot pa z javnim prevozom kamorkoli po Sloveniji. Še posebno ob vikendih. Prav zato mi je projekt GoGo – InPlaninec tako zelo všeč. Zjutraj pridejo pome na dom oziroma na dogovorjeno mesto in me po končanem pohodu tja tudi pripeljejo nazaj. Pohod na Goro Oljko je bil zame nekaj posebnega. Rvi na tak način. Po dolgem času sem zopet odšla na organiziran pohod v družbi drugih ljudi, tokrat številnih gibalno oviranih ter prostovoljcev, ki so o potrebi priskočili na pomoč. Ker pri hoji nisem več navajena gibanja v takšni množici ljudi, sem v izogib raznim spotikom in drugim neprijetnostim, ki bi jih lahko zagrešila, odšla na čelo kolone. Korak je stekel, energije mi ni manjkalo in kar naenkrat sem se znašla na vrhu, kjer sem imela čas, da sem si pred prihodom drugih dodobra ogledala cerkvico na Gori Oljki, jo pofotkala in našla nekaj miru tudi za molitev sama s sabo. Bilo je neprecenljivo. Točno to, kar sem pogrešala že ves ta čas. V družbi ostalih inPlanincev in prostovoljcev mi je nato na vrhu zopet zažarel obraz, na katerega se mi je zopet narisal širok nasmeh, za katerega sem v preteklosti že pozabila, da ga sploh imam. Sklenila sem nekaj zelo dragocenih prijateljstev in se po končanem druženju zopet odpravila peš v dolino. Moj korak je bil močno upočasnjen, pa še vedno prehiter, saj sem navajena svojega tempa. Bom morala še veliko delati tudi na tem, da bom v prihodnje hodila v družbi drugih in držala korak z njimi. Ampak za prvič naj mi bo oproščeno. Fajn je bilo in zagotovo še grem!

Pohodnica Mateja

Pohoda sem se udeležila drugič, tokrat na Goro Oljko. Kolona nas »malce drugačnih« ali pa tistih »s posebnimi potrebami« je krenila na pot. Hodili smo drug ob drugem, se pomenkovali, smejali in se vzpodbujali.

»Zdravo! A gre?«

»Seveda«, sem dobila odgovor. »Vse do vrha, zmaga je naša! Ni mi samo ime Viktorija, Tako tudi živim!« Igra imen, usode in načina življena!

Pa gospa Tatjana, ki nam je prebrala pesem! »Nisem ptica, da bi poletela, ne morem se voziti z letalom, sedim na vozičku in gore osvajam!« Stopim k njej in ji stisnem roko! Koliko resnic nam je povedala, s kakšnim zanosom, z iskricami v očeh, nasmejana do ušes!

» Kako je pa vaši psički ime?« »Brina  je!« mi pove gospod z belo palico in temnimi očali. »Ona me je spravila na Goro Oljko!« Koliko ponosa je v njegovih besedah!

Ali smo res »tisti s posebnimi potrebami«? Misli mi ne dajo miru, premlevam, doživljam to nenavadno druščino ob sebi! Toplina mi zajame vse telo, ko pomislim in se zavem v spoznanju. Ja, res smo mi tisti s posebnimi potrebami….s potrebo po sprejetju, po ljubezni, po spontanosti, mi malce drugačni pa vendar ljudje, kot vsi drugi! Ali pa celo res drugačni, ker znamo uživati, dajati, biti prijazni, stisniti roko, objeti….

Misli in vtisi, mi kljub utrujenosti, še doma ne dajo miru. Toliko topline na enem mestu, da gotovo še pridem po novo dozo!

Vsem udeležencem, predvsem pa organizatorju, bi rada rekla en veliki HVALA!

Pohodnica Marta