Že ob sami misli na vzpon na Peco me je zmrazilo po celem telesu. “Da, ne, da, ne …” se je vrtelo po moji glavi. Pa vendar je pretehtala odločitev, da poskusim tudi ta izziv.

Praznično jutro. Prešernov dan, 8. februar. Z In Planincem že v zgodnjih jutranjih urah potujemo proti Koroški. V vasici Jakobe nad Mežico nas toplo pozdravijo člani PD Mežica in PD Slovenska Bistrica. Stiski rok, objemi, smeh in veselje … kot vedno na naših pohodih z In Planincem. Tokrat sem zamišljena in zadržana, držim se ob strani. Moje misli begajo … Ali sem se pravilno odločila?

Planinski vodnik Kristjan me povabi, da stopim kot prva v vrsto in diktiram tempo v strmino. Ob meni sta Zvonka in Martin z novo psičko vodnico, za nami pa ostali pohodniki. Že po nekaj prehojenih metrih se zavem, da bo tokratni vzpon zelo naporen. Noge so težke, dihanje še težje. Dva meseca brez pohodov in vsa kondicija je izginila. Ko ti bolezen ponagaja, moreš nekaterim stvarem reči ne. Večkrat se ustavim, globoko zadiham in nadaljujem. Zvonka me ves čas spodbuja in bodri, a moji koraki postajajo vse počasnejši. Ne morem več biti v ospredju kolone. Ostali me prehitevajo in počasi začnem zaostajati za vodilnim. Bolj ko se vzpenjamo, težje je. Hojo otežuje snežna gaz pod nogami, ki je dobro utrjena, a spolzka in ponekod ledena. Skoraj sem že na repu vseh udeležencev. Povsem izčrpana komaj še zadržujem solze in se sprašujem, ali mi je res bilo treba vsega tega.

Moje črne misli prekinejo glasovi okoli mene. V trenutku se zavem, da nisem sama. Ob meni še vedno Zvonka, ki spremlja vsak moj korak. Tu je tudi vodnica iz Mežice in Ivana. Naša vodnica, ki je umirjena, nasmejana in vedno na mestu. Pomaga mi nadeti dereze, poda nekaj napotkov in hoja proti vrhu se nadaljuje. Premišljeno in previdno, korak za korakom.

Naenkrat zaslišim pred seboj umirjen glas. “Že vidim kočo pod Peco, samo še malo in smo na cilju.” Olajšanje, zadovoljstvo in solze. Še ena pot, ki mi jo je uspelo premagati. Povsem izčrpana objamem Ivano. Hvala, Ivana. Hvala za vse. V ozadju zaslišim znan glas – Zvonka. S težkimi koraki stopim k njej, stisk roke in močan objem. “Hvala tudi tebi, Zvonka, hvala za podporo. Spet nama je uspelo.” Še en vrh piše zgodbo najinih pohodov.

Kako pomembno je imeti podporo prijateljev in sopotnikov, ki te spodbujajo in pomagajo v najtežjih trenutkih. Te navdihujejo in motivirajo, da premagaš svoje izzive, ne glede na to, kako težki se zdijo. Naj čas in dejanja zarišejo še mnogo takšnih poti. Naj stkejo se nove prijateljske vezi, katerih zlahka pozabiti ni.

Zapisala: Nataša Simončič