V sodelovanju z InPlanincem smo se trije z multiplo sklerozo odločili preizkusiti, ali nam bosta moč in volja dali dovolj zagona za vzpon na Triglav. Za seboj smo imeli že kar nekaj pohodov, zato smo verjeli, da smo dovolj pripravljeni na tak izziv. A ko je prišel dan odhoda, so se pojavili dvomi – bo res šlo? Triglav le ni hribček za domačim travnikom.

Ob pogovorih z izkušenimi pohodniki, ki so že stali na vrhu, smo počasi pridobivali na samozavesti. Prepričani smo postali, da zmoremo in da lahko tudi ljudje z MS premagamo napore ter dosežemo cilje, ki si jih zadamo.

Pohod je trajal tri dni. Tempo je bil prilagojen, da ga je zmogel vsak udeleženec. Prvi dan smo se povzpeli do Doma na Planiki – s postanki smo potrebovali približno sedem ur. Največji izziv so bili težki nahrbtniki, polni oblačil in varovalne opreme.

Sredin dan je bil namenjen vzponu na vrh. Jutro je bilo deževno, zato smo počakali, da so vodniki potrdili, da bo dež ponehal in da lahko krenemo. Razdelili smo se v naveze po tri osebe, »multiplaši« smo bili vsak v svoji navezi. Janez je bil v moški navezi s hitrimi pohodniki, jaz in Nataša pa vsaka v svoji. Kljub zahtevni poti smo napredovali počasi, a zanesljivo. Presenetljivo ni bilo gneče, ki je sicer značilna za Triglav. Na poti smo srečali celo znana alpinista, Marijo in Andreja Štremflja, ki sta ravno snemala oddajo ob 200-letnici Pivovarne Laško.

Vidljivost je bila slaba, ko smo se znašli pod zadnjo strmino pred Aljaževim stolpom. Naša naveza je bila tisti trenutek sama na vrhu. Sledili so stiski rok, objemi in čestitke. Občutek zadovoljstva, da sem brez večjih težav premagala 2864 metrov visoko goro, je bil neprecenljiv. Ko sem zagledala še navezo z Natašo, sem bila presrečna – uspelo ji je osvojiti zahtevni vrh! Objeli sva se, solze sreče so kar same privrele na dan.

Sestop je bil še zahtevnejši, saj je bila skala ponekod mokra. Vzpon in spust sta skupaj trajala pet ur. Ko smo se vsi trije znova srečali pri Domu na Planiki, je bilo veselje nepopisno. Uspelo nam je nekaj velikega – še posebej za Janeza in Natašo, ki sta bila prvič na Triglavu. Jaz pa … svojih vzponov na vrh ne štejem več.

Zapisala: Zvonka Zupančič