Kako deluje imunski sistem in kakšna je njegova vloga pri multipli sklerozi?

Kaj je imunski sistem in zakaj ga potrebujemo?

Kadar govorimo o imunskem sistemu pogosto imam občutek, da govorimo o nečem, kar predstavlja obrambo našega zdravja. In res je tako, vendar malo ljudi pravzaprev ve kako kompleksen je imunski system in kako deluje. Je eden najpomembnejših obrambnih sistemov našega telesa. Varuje nas pred virusi, bakterijami, glivami in paraziti, sodeluje pri odstranjevanju poškodovanih celic in prepoznavanju nekaterih rakavo spremenjenih celic. Vendar imunski sistem ni samo nekakšen pojem, je jasno definiran in ga sestavljajo  številne vrste imunskih celic, ki jih najdemo v krvi, kostnem mozgu, bezgavkah, vranici, priželjcu in drugih tkivih. Vse te celice in tkiva, v celotni mreži imunskega sistema, medseboj zelo dobro komunicirjo in ustvarjajo nekakšen tonus naše obrambe in počutja. Med najpomembnejšimi celicami pa so bele krvne celice krvi ali levkociti.

Delovanje imunskega sistema si lahko predstavljamo kot dobro organizirano vojsko. Nekatere celice so stražarji, druge prepoznajo določene povzročitelje bolezni, tretje pa usmerjajo obrambni odziv in poskrbijo, da se pravočasno ustavi. Za zdravje ni pomembno, da je imunski sistem čim močnejši, temveč da deluje pravilno, uravnoteženo in dovolj natančno.

Kako deluje imunski sistem?

Naša prirojena imunost predstavlja prvo obrambno črto. Deluje hitro, pogosto že v minutah ali urah po vdoru mikroorganizmov v telo. Vanjo sodijo koža in sluznice, nekatere beljakovine v krvi ter obrambne celice, kot so nevtrofilci, makrofagi in naravne celice ubijalke (NK). Primarna imunost tako omejuje širjenje okužbe in sproži začetni vnetni odziv. Vnetje je tako normalen obrambni mehanizem, kot je recimo kašelj, težava pa nastane, če je to vnetje pretirano, dolgotrajno ali usmerjeno proti zdravim tkivom našega telesa, zaradi česar pride do posledične okvare tkiv in na koncu slabega počutja, bolečin in drugih kliničnih težav.

Pridobljena oziroma specifična imunost je počasnejša, vendar je veliko bolj natančna. Ob prvem srečanju z novim povzročiteljem potrebuje več dni, da razvije učinkovit odziv, deluje premišljeno. Njena posebnost je imunski spomin, ki se razvije po prvem srečanju s tujo snovjo ter se ob ponovnem srečanju odzove hitreje in z enako natančnostjo. Prier tega je cepljenje proti nekaterim virusom. Predstavniki pridobljene imunosti so limfociti T, ki usmerjajo imunski odziv, uničujejo z virusi okužene celice in uravnavajo ter koordinirajo vnetje. Druge pomembne celice naše pridobljene imunosti so limfociti B, ki ob stiku s tujkom dozorijo v bolj specializirane celice ali plazmatke, ki izdelujejo protitelesa, ki uspešno prepoznavajo tujke, se nanje vežejo, ter tako pomagajo drugim celicam, da tujke lažje prepoznajo in jih uspešno odstranijo. Tako plazmatke sodelujejo tudi pri aktivaciji drugih imunskih celic. Pomembni so tudi takoimenovani regulatorni limfociti T, ki pomagajo zavirati pretirane imunske odzive ter tako zmanjšati škodo, ki bi lahko nasala ob pretiranem odzivu.

Kaj se zgodi, ko imunski sistem napade lastno telo?

Zdrav imunski sistem praviloma razlikuje med telesu lastnimi in tujimi snovmi, ki v telo pridejo od zunaj. To sposobnost imenujemo imunska toleranca. Celice imunskega sistema tako vseskozi preverjajo druge celice našega telesa in z njimi komunicirajo ter se medsebojno prepoznajo.  Pri avtoimunskih boleznih se takšna toleranca poruši: imunske celice začnejo nekatere sestavine lastnega telesa napačno prepoznavati kot nevarne. Posledica sta napačna usmeritev imunskih celic proti lastnim tkivom, kar lahko pripelje do kroničnega vnetja in poškodbe tkiv. Tkšna napaka imunskega sistema je značilna za avtoimunske bolezni.

Med avtoimunske bolezni sodijo revmatoidni artritis, sladkorna bolezen tipa 1 in nekatere bolezni ščitnice. Multipla skleroza je imunsko posredovana vnetna bolezen osrednjega živčevja z izrazitimi avtoimunskimi značilnostmi. K njenemu nastanku prispevajo dedna nagnjenost, okoljski dejavniki in okužbe. Posebej dobro je raziskana povezava s predhodno okužbo z virusom Epstein–Barr (EBV), vendar velika večina okuženih ljudi nikoli ne razvije MS. Okužba z virusom EBV je v tem primeru le sporožilec vnetja, ki se pri večini ljudi po obvladani okužbi umiri, pri drugih pa pripelje do prej opisane napake in nadaljnjega napada vnetja proti specifičnim lastnim tkivom in celicam.

Multipla skleroza – ko imunski sistem napade živčevje

Multipla skleroza (MS) je kronična imunsko posredovana vnetna bolezen možganov, hrbtenjače in vidnih živcev. Živčna vlakna so pogosto obdana z mielinsko ovojnico, ki podobno kot izolacija električnega kabla omogoča hitro in učinkovito prevajanje živčnih signalov.

Pri MS imunske celice sprožijo vnetje, ki poškoduje mielin in celice, odgovorne za njegovo nastajanje. Ta proces imenujemo demielinizacija. Pri vnetju sodelujejo predvsem limfociti T in B, makrofagi ter mikroglija – imunske celice osrednjega živčevja. Aktivirane imunske celice lahko prehajajo skozi krvno-možgansko pregrado, ki sicer omejuje vstop številnih snovi in celic iz krvi v živčevje.

Posledična poškodba mielina upočasni ali prekine prevajanje živčnih signalov. Zato se lahko pojavijo motnje vida, mravljinčenje, mišična oslabelost, težave pri hoji, motnje ravnotežja in utrudljivost. Telo lahko del mielina obnovi (remielinizacija), vendar lahko ponavljajoče se vnetje povzroči trajno poškodbo živčnih vlaken oziroma aksonov. Pri MS poleg zagonov potekajo tudi dolgotrajnejši vnetni in nevrodegenerativni procesi, ki lahko prispevajo k napredovanju bolezni brez očitnih novih zagonov.

Zakaj zdravljenje multiple skleroze vpliva na imunski sistem?

Ker imunski sistem pomembno sodeluje pri nastanku MS, večina sodobnih zdravil deluje tako, da spreminja oziroma poskuša umiriti njegovo pretirano in nepotrebno delovanje. Namen ni popolnoma izključiti imunske obrambe, temveč omejiti škodljivo vnetje in preprečiti nove poškodbe živčevja.

Nekatera zdravila zmanjšujejo aktivacijo imunskih celic, druga preprečujejo njihov prehod v osrednje živčevje, tretja zmanjšujejo število določenih limfocitov. Okrelizumab in ofatumumab sta protitelesi , ki se vežeta na specifične  označevalce na površini limfocitov B, kot je CD20 in tako  zmanjšujeta število določenih limfocitov B ter posledično vnetje. Natalizumab ovira prehajanje imunskih celic iz krvi v osrednje živčevje in tako zmanjšuje pretirani vnetni odgovor tam, kjer se neposredno ustvarja škoda.

Zdravljenje lahko zmanjša število zagonov, nastajanje novih sprememb na magnetnoresonančnih slikah in pri številnih bolnikih upočasni napredovanje prizadetosti živčevja. Ker zdravila vplivajo na zmanjšanje imunske sposobnosti, lahko povečajo tveganje za določene okužbe ali oslabijo odziv na cepljenje. Zato so pomembni pregledi pred zdravljenjem, ustrezna cepljenja in redno spremljanje.

Kako lahko sami skrbimo za svoj imunski sistem?

Na delovanje imunskega sistema vplivajo starost, dedne značilnosti, prehrana, telesna dejavnost, spanje, kronične bolezni in okolje. Koristni so redna, posamezniku prilagojena telesna dejavnost, uravnotežena zdrava in kvalitetna prehrana, zadostenin reden spanec, opustitev kajenja in obvladovanje dolgotrajnega stresa. To so temeljne stvari, ki vplivajo na obnovo in pravilno delovanje imunskega sistema.

Pri MS telesna dejavnost pomaga ohranjati mišično moč, gibljivost, ravnotežje in telesno zmogljivost; prilagoditi jo je treba sposobnostim in utrudljivosti. Pomembno je preprečevanje okužb, tudi z ustreznim cepljenjem, katerega vrsto in čas je treba uskladiti z zdravljenjem MS. Prehranska dopolnila za »krepitev imunosti« niso nadomestilo za zdravljenje. Morebitno pomanjkanje vitamina D je smiselno obravnavati, vendar dodajanje vitaminov samo po sebi ni dokazano nadomestilo za zdravljenje MS.

Zaključek

Imunski sistem je zapleten in usklajen obrambni mehanizem. Je kopleksna mreža številnih različnih celic in beljakovin, ki medseboj komunicirajo. Pri multipli sklerozi se del ravnovesja poruši, zato imunske celice sodelujejo pri vnetju in poškodbah osrednjega živčevja. Razumevanje teh procesov je omogočilo razvoj zdravil, ki pomembno spreminjajo potek bolezni. Pri MS ne želimo močnejšega imunskega sistema, temveč pravilno uravnan odziv, ki varuje pred okužbami, ne da bi poškodoval lastno živčevje.

Avtor: Enver Melkić, dr. med. spec. hematologije.