InPlaninec in skupina GOGO sta se spet potrudila. 21. junija 2026 sta organizirala in speljala pohod na Talež. V svoji kar dolgi planinski zgodovini za Talež marsikdo še ni slišal. Prav zato se je večina odločila, da gre spoznati nekaj novega. Talež leži na Jelovici, le-ta pa je sestavljena iz več planot: Vodiška planota, Goška Ravan in Talež. Nekdaj je bila Jelovica (tako kot Pokljuka) poraščena z jelovo-bukovimi gozdovi, a so jih zaradi potreb rudarjenja, oglarjenja in predelave železove rude v Kropi in Železnikih izsekali. Danes je večinoma prekrita z iglavci. Tudi avtor besedila se je odločil za pohod, da spozna nekaj novega.

Zbralo se je spet kar veliko pohodnikov, okoli 80 do 90 udeležencev. Zbirno mesto je bilo na parkirišču Kronar bar v Zgornji Lipnici, Kamna Gorica blizu Radovljice. Po porazdelitvi prostovoljcev med pomoči potrebne in po prejetih navodilih – posebej glede zmanjšanja vpliva vročine (pogostejši postanki, pitje vode …) – so udeleženci opravili še dihalne vaje. To so storili tudi zato, ker so se vključili v program Inkluzijski koraki k zdravju, s katerim se spodbuja gibanje, zdrav življenjski slog in vključevanje vseh ljudi v dejavnosti v naravi.

Prva skupina pohodnikov inPlanincev je na pot krenila prej, saj se je podala na dolgo pot preko Goške Ravni do Lovske koče na Taležu. Hodili so kar dolgo ali pa se jim je tako zdelo, ker je bilo izredno vroče. Na Goški Ravni je mala koča, kjer so se primerno odžejali in pot nadaljevali navzdol po gozdu, kasneje pa po makadamski cesti do cilja.

Druga skupina, skupina GOGO, sestavljena iz gibalno oviranih, dolgotrajno bolnih, gluhih in naglušnih, slepih in slabovidnih, nevrorazličnih, njihovih spremljevalcev, otrok in njihovih staršev, je ob pomoči prostovoljcev iz vrst planinskih društev premagala 1 km asfaltne poti, nato dobre 4 km vzpona po gramozni cesti z dražniki ter nato kratek spust in slab kilometer po ravnem do cilja. Čakala jih je torej kar precejšnja višinska razlika. Cesta večinoma vijuga skozi prijeten gozd, ki je pohodnikom nudil dobrodošlo senco in zaščito pred kar hudo vročino.

Cesta je precej prometna – na njej je veliko »vikendašev«, gorskih kolesarjev, motoristov in tekačev. Vsi ti in domačini so pohodnike pozdravljali in bodrili. Poleg tega so bili tudi obzirni – motoristi so ob vožnji mimo kolone izklopili motorje. Pot je bila primerna za pogovor, medsebojno spoznavanje in izmenjavo izkušenj. V sproščenem in prijateljskem vzdušju so udeleženci dokazovali, da so skupni koraki oziroma obrati koles lahko pomembnejši od hitrosti in doseženih kilometrov. Pohod je bil zaradi dolžine in vročine organiziran samo v eno smer.

Ob prihodu do Lovske koče Talež (752 mnm) so pohodnike pričakali čudoviti razgledi na ta del Gorenjske – Zgornjesavsko dolino z Bledom in jezerom, reko Savo Bohinjko, Lesce, Radovljico, Ribno, Selo pri Bledu, Julijske Alpe in Karavanke s Stolom. Razgledna točka pri koči je navdušila vse udeležence, saj ponuja eno najlepših panoram v tem delu Slovenije.

Po okusni malici in medsebojnem pogovoru z udeleženci je sledil kulturni program. Zbranim je najprej spregovoril oskrbnik koče, nato je lepe, ohrabrujoče in pohvalne besede namenil Stojan, na koncu pa še Marjeta iz odbora inPlaninec. Slednja je sporočila veselo novico, da je bil projekt inPlaninec – inkluzijski pohodi uvrščen med finaliste evropskih športnih nagrad #BeActive EU Sport Awards v kategori vključenosti. To je priznanje, ki ni namenjeno le Odboru inPlaninec ali Planinski zvezi Slovenije, ampak vsem – inPlanincem, prostovoljcem, vodnikom, spremljevalcem, družinam, partnerjem in podpornikom inkluzije. Gre za prepoznanje dejstva, da lahko šport in gibanje spreminjata življenja, povezujeta ljudi in gradita bolj vključujočo družbo. Organizatorji so se zahvalili vsem udeležencem, spremljevalcem in prostovoljcem, ki so s svojo dobro voljo, medsebojno pomočjo in pozitivno energijo prispevali k uspešni izvedbi pohoda. Skupaj dokazujejo, da so poti lepše, ko jih prehodijo skupaj, brez ovir in z veliko srca.

Vsak skupni korak, vsaka podana roka, vsak nasmeh na planinski poti in vsak dosežen vrh je del te zgodbe.

Na tem pohodu so bili v to zgodbo vključeni tudi člani Združenja multiple skleroze Slovenije; to prekrasno pot je namreč prehodilo 12 njihovih članov.

Zapisala: Stojan Rozman in Antonija Zupančič

Foto: Nataša Simončič