Člani Grosupeljske podružnice smo imeli 12 marca srečanje na temo »JAZ SEM JAZ«. Marec je mesec prebujanja pomladi in mesec žensk, kot rečem sama. Obeležujemo kar dva praznika. In prav je, da se malo posvetimo sebi, svojim občutkom, doživljanju. Je postni čas, kjer se lahko postimo na telesni ali fizični ravni. Da si vzamemo čas zase in malce razmislim za naprej. Da ne bom delala razlik, to velja za oba spola. Zato je tokratno srečanje dobilo ime »JAZ SEM JAZ«. To, kar prihaja iz nas, je pristno in samo naše in mi smo se tako odločili.

Moje je vse o meni: moje telo, moji občutki, moja usta, moj glas, vsa moja dejanja. Moji so vsa moja zmagoslavja in moji porazi in napake. Prav je, da smo do sebe prijazni, ljubeči ter da odkrivamo še več o sebi. S tem postajam pristni jaz. (Povzeto iz: Zgodbe za življenje- Nataše Kogoj). Hotela sem spodbuditi člane, da se začnejo poslušati. Da si dovolijo svojih čustev in, da so v redu takšni, kot so. Zato sem se na začetku na kratko predstavila. Povedala sem, koliko časa ima bolezen MS in kako se danes počutim. Seveda sem bila živčna, ker sem vodila to druženje. Štafeto (papirnato rožico) sem predala naprej. Vsak član je nekaj povedal o sebi. Proti koncu so se udeleženci vedno bolj odpirali. Moj namen je bil dosežen.

S tem ko smo si različni delamo svet barvitejši. Sama se redno udeležujem spletne vadbe preko zooma »Zberi se!«, ki jo vodi kineziolog Simon. Zato vas v tem zapisku povabim, da se nam pridružite vsak torek ob 10. uri. Kdor ne more lahko na združenje zaprosi za posnetek vadbe. Za nas bolnike, ki imamo MS, je pomembno, da vsaj malo ohranjamo svoje telo v fizični kondiciji. Se malo razgibamo oziroma, spremenimo položaj, ki ga zasedamo večino dneva. Po mojem mnenju še bolj pomembno je, treniranje naših možganov. S tem se vzpostavljajo nove povezave. Srečanje smo nadaljevali z razgibavanjem telesa. Vsak po svoje, tako kot je uspel in mu je odgovarjalo. Nadaljevali smo z nekaj vajami za možgane. Nekaj ukazov predstavlja določene gibe. Na primer, plosk rok pomeni dvig rok v zrak. Vaje za prvič niso bile prav težke. Člani so se strinjali, da bi lahko na vsakem srečanju nekaj tega ponovili.

Za zaključek smo se predali vodeni vadbi (posnetku): postopnega mišičnega sproščanja. Postopno si del telesa ozavestil, napel mišice, nato sprostil. Po sprostitvi si se usmeril na svoje občutke tega dela telesa. In tako naprej. Člani so me prijetno presenetili, ker so zavestno delali do konca. Obljubim, da bomo to še počeli. In ta njihova odločitev, nekaj narediti zase in vztrajati, disciplinarno je izraz ljubezni do sebe. Tako kot sem v uvodu nagovorila s Pavčkovo pesmijo, Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. In če ti ne uspe poskusi vnovič in zopet in znova. Nikoli ne odnehaj! To naj velja za odločitve in za borbo, ki nam jo predstavlja bolezen. Vztrajajmo, da se borimo, vztrajajmo pri vadbi, ohranjanju svoje gibljivosti, umske zmogljivosti in življenju nasploh. Življenje je lepo!

Zapisala: Barbara Žitnik