Multipla skleroza je spremenila moje življenje in me marsikaj naučila

Multipla skleroza (MS) je prišla tiho v moje življenje v 25. letu starosti. Takrat sem že imel v žepu diplomo univerzitetnega študija in pogodbeno zaposlitev na ministrstvu, zato sem se videl v prihodnosti kot priznan in dobro situiran strokovnjak za načrtovanje odzivov ob naravnih in drugih nesrečah, ki bo večkrat potoval v Bruselj in imel srečno družino. Vse je vsaj navzven lepo kazalo do tistega prelomnega avgusta/septembra 2002, ko so se pojavile čudne spremembe: hitro stopnjevanje težav z ravnotežjem in s koordinacijo, celotna desna stran telesa je bila praktično neodzivna in brez občutkov, govorjenje zelo težko razumljivo… Multipla skleroza. Od nevrologinje sem izvedel, da vzroka te bolezni ne poznamo, zato posledično tudi ne poznamo zdravila za njeno ozdravitev, poznamo pa zdravila za upočasnitev njenega napredovanja… Padel sem v prepad. Kot nekoč aktivni igralec košarke, priden učenec, uspešen študent, uslužbenec ministrstva, ki je komaj začel svojo poklicno pot, sem zdaj ležal nemočen v postelji, odvisen od zdravil, ki lahko zgolj upočasnjujejo napredovanje neznane bolezni.

Novica o moji bolezni se je hitro razširila med znanci in sorodniki. Izvedel sem za možnost energijskega zdravljenja kroničnih bolezni. Pred pojavom MS sem bil zelo skeptičen, celo negativno in posmehljivo nastrojen proti takšnim in drugačnim „čira-čara” pristopom pri zdravljenju, toda ko enkrat izveš, da medicina (še) nima na voljo zdravil za ozdravitev te „zahrbtne” MS, stojiš pred steno… Zbegano, s tiho prošnjo za pomoč, sem storil prvi korak. Že na začetku svoje „čira-čara” poti sem se seznanil z duhovnostjo, ki mi še danes daje moč za naprej. Tudi pri alternativnem zdravljenju ni šlo vse gladko. Zagoni bolezni so se nadaljevali, fizične sposobnosti so mi sorazmerno z zagoni upadale, zaradi nesposobnosti za delo sem ostal brez zaposlitve, krhati so se mi začeli odnosi z domačimi… Poskušal sem najbolje, kar sem znal in na novo spoznaval, a moje življenje z MS je bilo še vedno v razsulu.

Ne, še zdaleč ni bilo lahko, a tako kot MS, me je nenehno spremljalo zavedanje, da prav gotovo ne bom uspel, če ne bom niti poskusil česa spremeniti. Res je, tudi če poskusim, nimam garancije, da bom dosegel želeno, toda lahko mi celo uspe! Ta notranja moč, mi je dala vedeti, da mi lahko uspe, če se le ne vdam. Vse, kar sem si želel, je bilo, da bi lahko še kdaj vrgel na košarkarski koš, se povzpel na bližnji Kal (986 metrov nadmorske višine) in zmagoslavno poletel z jadralnim padalom nad jesensko obarvano naravo. Seveda je bila takrat to misija nemogoče. Toda, kam pa pridemo brez domišljije?

Odločil sem se za agresivno zdravljenje z infuzijami Novantron, ki mu je sledilo redno injiciranje injekcij Copaxone. S komplementarnim oz. celostnim pristopom soočenja z MS (uradno medicinsko in energijsko zdravljenje), z rednim jutranjim razgibavanjem (Tibetanske vaje), plavanjem in uporabo prehranskih dopolnil mi je uspelo, da sem prizadetost po EDSS zmanjšal iz 4.0 na 1.5. Kaj kmalu, v nekaj letih, sem dosegel tudi svoje „utopične želje” glede košarke, planinarjenja in letenja s padalom.

V tem času sem se začel tudi aktivno vključevati v družbeno življenje. Najprej sem se včlanil v Združenje MS Slovenije (ZMSS), kjer sem spoznal „MS sotrpine”, z njimi delil izkušnje, se aktivno vključil v letno obnovitveno rehabilitacijo ZMSS ter v plavalno sekcijo Celjske podružnice Združenja. Včlanil sem se tudi v lokalno društvo invalidov in se zaposlil za skrajšani delovni čas v invalidskem podjetju SINET d.o.o., kar mi je omogočilo, da sem se bolj brezskrbno preselil v svoje (najemniško) stanovanje in lahko povsem po svoje zaživel življenje.

Zdaj že skoraj 8 let uživam tablete Tecfidera in poleg stabilne MS sem se s to terapijo kaj hitro znebil še luskavice, ki me je spremljala od najstniških let. Super! Bravo, nevrologi!

MS mi je res vzela določene fizične sposobnosti (intenzivno igranje košarke, sprint, običajna sposobnost zadrževanja vode in blata), ugledno službo in najstniške sanje. A kaj je to proti vsemu, kar mi je dala? Obiski številnih različnih slovenskih krajev in zdravilišč (zdravljenje), nove delovne izkušnje in lokalno družbeno aktivnost ter predvsem spoznanje, kako biti iskren, v prvi vrsti do sebe, imeti rad sebe in naravo, spoštovati čudoviti svet okoli nas in čimbolj doživeto živeti življenje. Neprecenljivo.