Kako in kdaj me je presenetila MS

Pisalo se je leto 1980, ko sem po treh letih zakona nestrpno pričakovala prvorojenca. Ker je nosečnost bila rizična, je pričakovanje bilo še večje. Bilo je vse pripravljeno za otroka, ker se je hitro bližal izračunani datum poroda. A štiri dni pred napovedanim datumom,16. maja, nisem mogla vstati, ker je bilo moje ravnotežje porušeno. Noben položaj glave v postelji mi ni ustrezal. Vsak najmanjši premik mi je izzval bruhanje. Ničesar nisem bila sposobna sama storiti zase. Tudi tuširati se ne. Mož me je tuširal, jaz pa sem bruhala po sebi. Z njegovo pomočjo sva me oblekla. Odpeljal me je k zdravniku in nato v bolnico.

Takoj so me namestili v porodno sobo. Ob pregledu so ugotovili, da poroda še nekaj dni ne bo. Preselili so me na oddelek, kjer sem čakala še štiri dni. Ko so se pričeli popadki, so me klistirali. To je bilo zame veliko hujše kot sam porod, saj se je ob sedenju na wc školjki z mano vrtel ves prostor. Nikakor nisem našla vrvice za poteg vode. Po porodu sva s sinom ostala v bolnici še štirinajst dni, saj so zdravniki videli, da nisem sposobna skrbeti niti zase, kaj šele za otroka. Naredili so mi nekaj preiskav in mi dajali tablete proti bruhanju. Šele po šestih tednih se je moje stanje normaliziralo.

Imela sem srečo, da je moja soseda bila medicinska sestra in je delala z dr. Končanovo. Razložila sem ji vse, kar se je z mano dogajalo. Vzela je izvide in jih odnesla dr. Končanovi. V dveh mesecih sem prišla k njej na pregled. Naredila je veliko preiskav in mi napisala diagnozo v latinščini. Z diagnozo se nisem obremenjevala, saj je nisem razumela in trenutno stanje je bilo zadovoljivo.

Vendar so se enaki simptomi ponavljali. Na istih mestih sem imela bolečine, v večini se mi je vrtoglavica pojavljala ponoči, iz leve roke so mi padali predmeti, predvsem posoda, imela sem mravljinčasta usta in takoj zatem gumijaste težke noge. Velikokrat sem bila zelo utrujena. Jemala sem protibolečinske tablete in težave so po nekaj dneh izzvenele. Zelo mi je padla tudi odpornost. Moj poklic je učiteljica razrednega pouka in ko je kakšen otrok kihnil, sem bila že prehlajena. Zelo sem se bala tudi povišane telesne temperature, ker me je dobesedno sesula. Spet je trajalo nekaj časa, da se je stanje normaliziralo.

Po treh letih in pol sem še enkrat rodila. Ta nosečnost pa mi stanja ni poslabšala. Po nekaj letih obiskovanja nevrologa mi je bila napisana diagnoza multipla skleroza. To mi je dr. Končanova povedala na tako lep način, da se niti sekirala nisem, saj sem prej bila prepričana, da imam možganski tumor: ko mi pritiska na določeno mesto, se mi pojavijo te težave.

Multiplo sklerozo sem poznala, ker jo je imela sestra moje tašče. Njo sem opazovala in videla, kako težko hodi, da ji vsak predmet ob njej služi za oporo in da je njeno stanje iz leta v leto enako. Rekla sem si: »Če teta že tako dolgo s tem živi, bom tudi jaz, s tumorjem jih je pa že veliko umrlo.«

Šest let po izbruhu bolezni  so me upokojili za polovični delovni čas, ker so me otroci v razredu vedno bolj utrujali. V tistem času je ravnatelj odšel na drugo šolo in prevzela sem ravnateljevanje. Naša šola je enooddelčna in na takih šolah je ravnatelj moral še učiti. Ker sem bila polovični čas upokojena, sem opravljala samo ravnateljska dela. To delovno mesto mi je ustrezalo, saj je delo s papirji manj obremenjujoče kot delo z učenci, lahko pa sem si ga sama tudi razporejala. Ko sem bila polna energije, sem naredila več, ko pa sem bila utrujena, me je kakšen dan počakalo. Otroci v razredu zahtevajo celega človeka, biti moraš kos vsem njihovim zahtevam.

Na tem delovnem mestu sem bila 22 let, do redne upokojitve, ki sem jo dosegla z benificirano (dodano ) delovno dobo. V svoji ravnateljski karieri sem gradila novo šolo s telovadnico in začela z devetletko. Veliko sem delala na medsebojnih odnosih. Znala sem prisluhniti sodelavcem, učencem in staršem. Štiri mandate (16 let) sem bila tudi občinska svetnica. V tistih letih sem veliko naredila za kraj in šolo. Še vedno pa sem aktivna v različnih društvih v kraju. Moderirala sem vrsto prireditev v domači in sosednji krajevni skupnosti.

Ves čas pa sem znala prisluhniti svojemu telesu in se ustaviti, ko me je opozorilo. S to boleznijo živim že 41 let. Sem človek, ki nikoli ne reče, da česa ne zmore. Vsak izziv je treba vsaj poskusiti, šele takrat vidiš, ali gre ali ne.

Nikoli nisem uživala alkohola in nikoli nisem kadila. Veliko sem morala spati, da sem naslednji dan lahko funkcionirala. Res pa je, da se po nepotrebnem z ničimer  ne obremenjujem.

Čeprav sem ob nastanku bolezni imela 26 let, sem dosegla vse svoje cilje. Sedaj živim brezskrbno upokojensko življenje z družino in vnučkami, ki mi polepšajo marsikateri dan.

Zato vsem mladim svetujem: Kljub neozdravljivi bolezni lahko dosežete svoj cilj z veliko volje in vztrajnosti, vendar ne s pretiravanjem. Vse je treba delati zmerno in toliko, kolikor zmoremo. Vsaj poskusiti je treba. Nikoli pa ne odnehajte na pol poti!